Projektna aktivnost – sledenje na delu – je potekalo na šoli Barbaros v Turčiji. Šola se nahaja v kraju Golcuk v okrožju Koaceli blizu mesta Izmit. V enem od prejšnjih projektov smo na mobilnosti spoznali udeleženko iz Direktorata za šolstvo v tem okrožju, ki je tej šoli predlagala, da se predstavniki udeležijo sledenja na delu pri nas na šoli. Ob dogovarjanju za program smo se medsebojno spoznavali in ker smo tudi mi pisali vlogo, smo tudi mi njih vprašali, če lahko pridemo k njim na aktivnost sledenja na delu. Privolili so in seznanili smo jih z našo projektno idejo ter sestavili učni sporazum.
Skozi program smo spoznali njihovo šolo. Šola Barbaros je osnovna šola, do četrtega razreda in vključuje tudi vrtec. Učencev je okrog 1000, strokovnega osebja več kot 30, poleg tega pa še pet »služabnic«, ki skrbijo za čistočo, pomoč pri razdeljevanju hrane in pomagajo pri drugih dodeljenih opravkih. Ravnatelj ima dva pomočnika. Šola obsega dve večji stavbi, spredaj je veliko dvorišče, za šolo pa šolski zeliščni vrt. Šolski okoliš je gosto naseljen, večina učencev prihaja v šolo peš, zato po opravljenem pouku ni čakanja na avtobuse ali na druge aktivnosti. Pouk se pričenja okrog devetih, šolska ura traja 40 minut, odmor pa 15. V času odmora gredo učenci praviloma ven, se družijo, delno so vodeni s strani učiteljic, ki učence vodijo v priložnostnih družabnih igrah. Telovadnice nimajo. Razgibajo se na velikem dvorišču, ob slabem vremenu pa v učilnicah. V popoldanskem času so nam prikazali institute, ki jih učenci lahko obiskujejo in sicer Center za nadarjene v Izmitu. Po njihovih kriterijih je nadarjenih, ki so do obiskovanja tega centra upravičenih manj, kot je pri nas evidentiranih nadarjenih. Tudi identifikacija poteka malo drugače. Oni govorijo o splošno nadarjenih, nadarjenih za glasbo in nadarjenih za umetnost. Taki centri so povsod po Turčiji, ta v Izmitu slovi kot dober, saj ima že dolgoletno tradicijo. Učitelji, ki tam poučujejo, so predhodno opravili posebni dodatni izpit za to delo.
Blizu šole Barbaros pa je še en center – »Science and Art center« -, ki pa ga po pouku lahko obiskujejo vsi učenci. Tam imajo na voljo učitelje za različne dejavnosti. Dejavnosti so bogato obiskane, včasih se učencem pridruži tudi njihova učiteljica razredničarka. Obiskali smo tudi muzeje v bližini, kamor vodijo tudi njihove otroke. V bližini šole je bil to Kaligrafski muzej, v Izmitu arheološki muzej in muzej izdelave papirja, ki je največji tovrstni muzej na svetu. Prej je bila to tovarna papirja.
V šoli smo prisostvovali pri različnih urah pouka. Ura učenja branja je vsebovala pogovor o prebrani knjigi. Učenci so odgovarjali samozavestno, počakali so na vrsto. Vsebina knjige se je navezovala na sprejemanje drugačnosti in učiteljica se je navezala na sprejemanje in odnos do Sircev in drugih migrantov, ki jih je na tej šoli precej. Zanimiv je bil prikaz načina integriranja Sircev in drugih učencev, imajo učiteljico, ki jih uči jezika in ob določenem znanju se potem vključijo v ustrezni razred. Imajo tudi predmet, v sklopu katerega učitelj sam vključuje vsebine po njegovem izboru in njegovih zmožnostih. To so dodatne računalniške vsebine, miselne igre, ročne spretnosti in npr. priprave za proslave in slovesnosti. Mi smo bili tam ravno v času praznovanja mladosti, praznik (25. maj) je uvedel njihov voditelj Ata Turk. Na praznični dan so sicer prosti, proslava pa je bila v tednu, ko smo bili mi tam.
Dvakrat na leto se kolektiv druži ob večerji in takrat povabijo tudi upokojene delavce. Eno od srečanj je potekalo v času našega obiska. Povabili so tudi nas, kraj tega srečanja je bil malo oddaljen od naselja Golcuk, peljali smo se ven iz gosto naseljenega kraja do podeželja, kjer je bilo za tako slovesno priložnost lepše okolje.
Besedilo: Urška Repinc
Fotografije: Robert Jensterle
