Naša šola se je priključila projektu Otroki za otroke, ki ga organizira društvo Palčica Pomagalčica in dobrodelni škratki. K sodelovanju so povabili šole in vrtce. Otroci zbirajo v oktobru in novembru srebrne kovančke (od 1 do 2 evra) za življenje triletnega Urbana, ki ima redko gensko okvaro CTNNB1. Zato ne more govoriti in hoditi. Zanj pripravljajo posebno gensko terapijo, ki je zelo draga. Nekaj denarja so že zbrali, nekaj pa ga še morajo.
V šoli bomo v tem in naslednjem tednu razredniki zbirali srebrne kovančke v “lončku upanja”.
Vabljeni tudi vi, da postanete dobrodelni škratki.
Spletna stran Palčice Pomagalčice: https://www.palcica-pomagalcica.si/KorakiZaUrbana.php
Facebook: https://www.facebook.com/palcicapomagalcica

Eva Vavroš

Noč je minila še hitreje, kot dan prej. Jutranje razgibavanje nam je dobro delo, čeprav smo učitelju vztrajno zatrjevali drugače. Po zajtrku smo pospravili sobe in imeli krajšo zaključno prireditev. Tam smo prejeli priznanje za naša dobra dela v zadnjih dveh dneh.

Okrog devetih smo jo urezali proti Koči pri Sedmerih jezerih. Kar dobro nam je šlo, vse do padca naše sošolke, ki si je ob tem poškodovala nogo. Bohinjski gorski reševalci so takoj odreagirali in se po krajšem posvetu odločili, da se sproži čisto prava reševalna akcija. Ja, prišel bo helikopter. Sošolki smo zaželeli vse dobro in odšli naprej proti planini Lopučnica, kar hitro pa smo skozi sramežljivo zlato obarvane macesne zagledali Dvojno jezero. Pri koči smo imeli “kosilo” saj nas je čakal vzpon dneva. Vsi smo se povzpeli na Štapce, ena skupina še naprej na 2071m visoko Malo Tičarico, druga pa kar direktno v dolino. Ujeli smo se pri Planini pri jezeru in skupaj nadaljevali do cilja. Učitelji so nas pohvalili in dejali, da takšnih tur v tako kratkem času zagotovo ne zmore vsak. Skrivaj smo bili nase kar malo ponosni, seveda pa tega nismo razlagali naokrog.

Bili so lepi trije dnevi v naših hribih in zagotovo jih bo marsikdo od nas še obiskal v prihodnosti. Devetošolci do nadalnega počivamo :).

Avtorji: devetošolci

Fotografije: N. Mrak, M. Zupanc

[Prikaži kot diaprojekcijo]

Jutro je prišlo zelo hitro. Bolj ali manj naspani smo razgibali naše telo, pozajtrkovali in se pripravili na dan, ki je bil pred nami. Pot nas je vodila od Doma na Komni preko Bogatinskega sedla do Krnskega jezera. Tam smo imeli daljšo pavzo, naredili kemijske poskuse, določili nekaj azimutov in predvsem pomalicali. Seveda so se noge navadile na udobje ampak so kmalu po odhodu nazaj ponovno »zalaufale«. Razdelili smo se v dve skupini, bolj in manj »gajstno« in odšli nazaj proti Domu na Komni. Prvi preko Lanževice in Lepe Komne, drugi pa po normalni poti preko Bogatinskega sedla. Nazaj smo prišli približno istočasno, v domu pa nas je že čakala večerja.

Po večerji smo imeli največ prostega časa do sedaj, saj smo morali pripraviti točke za družabni večer. Vsaka soba je pripravila svojo točko. Učitelji so se nekaterim od srca nasmejali, nekatere pa nam niso ravno uspele. Tako pač je v življenju, včasih boljše včasih slabše. Po končanem uradnem delu je sledila zabava. Pričakovali smo pravo »žurko« ampak smo bili verjetno preveč utrujeni in zabava se ni razživela. Pred spanjem smo še izvedeli, kakšna pot nas čaka jutri. Bo zahtevno ampak na cilju nas boste pričakali vi, dragi naši starši. Tega snidenja se že zelo veselimo.

Se vidimo kmalu! Za konec pa še pesem, ki zelo lepo povzame današnji dan v nekaj vrsticah:

Gorska idila,

jesenska tišina.

Moti jo le helikopterja bližina.

“Še malo naprej!”, pravi vodnik.

“Na sedlu odpre se ti morja dotik.”

V jezeru noge utrujene shladim,

lahek korak si nazaj zagotovim.

Mi vemo, da sreča se nas drži,

le redki lahko doživijo tako lepe reči!

Avtorji: devetošolci

Fotografije: Jure Kralj in Vasja Zupanc

[Prikaži kot diaprojekcijo]

Nekateri smo že komaj čakali, da bo tu oktober, lepo vreme in čas za šolo v naravi na Komni. Zjutraj smo se zbrali pri Koči na Savici in po uvodnem pozdravu in nekaj navodilih kaj kmalu zagrizli v strmino komnske mulatjere. 48 ovinkov je minilo kot bi mignil, prvič smo zagledali Dom na Komni in ga hitro tudi dosegli. S svojo hitrostjo smo presenetili vse, še najbolj pa sami sebe.

Sledilo je nekaj formalnosti, kosilo in že smo bili na poti proti planini Na Kraju, kjer smo spoznavali delovanje svojega srca, določali azimut, ponovili znanje o prvi pomoči, se naučili nekaj novih vozlov, risali z ogljem in se vrnili v čas prve svetovne vojne. Ker smo bili lirično zelo razpoloženi, smo pred odhodom nazaj napisali še nekaj haikujev.

Po večerji smo poslušali kar dve predavanji – eno potopisno in drugo o varnosti v gorah. Ogledali smo si tudi filmčke naših gorskih reševalcev. Pred spanjem smo opazovali še zvezdnato nebo nad nami, spoznali nekaj večjih ozvezdij in planetov. V hribih so zvezde res bližje, praktično na dosegu roke. Tik pred spanjem smo še izvedeli, kaj nas čaka jutri in kaj vse potrebujemo, da ne bomo na turi lačni, žejni, da nas ne bo zeblo in žulilo.

Zanimiv dan, poln dogodivščin in posledično bo noč kar prehitro minila.

Se slišimo jutri.

Avtor: devetošolci

[Prikaži kot diaprojekcijo]

Predviden prihod pred šolo je danes ob 18. uri!

Lep dan.

Maja Velički

VIDEO – zadnji dan