Prvi pisni dokumenti o zasilni šoli so iz leta 1786. V neki listini je zapisano, da srenjski pooblaščenci iz Bohinjske Bistrice, Raven, Nemškega Rovta, Bitenj in iz Nomenja s podpisi jamčijo, da so pripravljeni oskrbovati šolsko sobo. Duhovniki so učili otroke verouk, brati, pisati in računati v posebni šolski sobi v župnišču.

Začetek redne šole se začne z najemom posebne šolske sobe za potrebe šole leta 1844. V naslednjih letih so imeli občinski možje veliko skrbi s šolskimi prostori: s kupovanjem, zidanjem, preurejanjem šoske stavbe ter z za to potrebnim denarjem.

Iz začetnega obdobja je ohranjenih tudi več podatkov o zbiranju denarja za učitelja. Leta 1852 na primer so v bistriški srenji določili neke vrste samoprispevek za učiteljevo plačo.

Leta 1882 so tedanjo enorazrednico razširili v dvorazrednico, leta 1906 pa v trirazrednico. Leta 1899 so ustanovili ekskurendno (neke vrste podružnično) šolo na Nomenju. Že leta 1878 so uredili tudi šolski vrt. Ta je služil vzgajanju bodočih kmetovalcev in sadjarjev, za kar so zelo skrbeli za to vneti učitelji. Baje je učitelj Humek ob odhodu iz šole fantom podaril sadiko jablane ali hruške.

Pouk je potekal tudi med 1. svetovno vojno. Pouk je ves čas potekal v slovenskem jeziku. Po koncu vojne se je povečalo število prebivalcev in otrok v Bohinjski Bistrici zaradi njene obmejne lege. Leta 1919 so šolo prvič razširili: v štirirazrednico. Leto 1941 je šola dočakala kot osemrazredna s štirimi razredi osnovne in štirimi razredi višje ljudske šole. Vpisanih je bilo 132 učencev in 149 učenk. Učiteljska knjižnica je imela 736 knjig, šolarska pa 284 knjig.

Nekateri učitelji, ki so vodili šolo v Bohinjski Bistrici do leta 1941:

• Janez Brence, župnik, 1844 – 1845
• Jakob Mencinger, učitelj, 1845 – 1852 in 1872 – 1885
• Jožef Medič, nadučitelj, 1890 – 1895
• Martin Humek, nadučitelj, 1895 – 1912
• Franc Silvester, nadučitelj, 1912 –
• Metod Požar, šolski upravitelj
• Anton Habič, šolski upravitelj

Nekateri učitelji, ki so poučevali v Bohinjski Bistrici med obema svetovnima vojnama:

• Frančiška Zemljan
• Frančiška Zemljan
• Ruža Majcen
• Pavla Budinek
• Ana Peršič
• Marija Gabrič
• Elizabeta Kutin
• Pavla Požar – Herbst
• Danica Ilnikar
• Terezija Vranič
• Miroslav Iskra
• Božena Jelenc
• Marija Schrott
• Davorina Kosem
• Štefanija Levec
• Justina Habič

Med 2. svetovno vojno je dve leti v šolskem poslopju delovala nemška šola.

Leta 1945 so z rednim poukom začeli takoj po koncu vojne. V šolo je hodilo približno 280 otrok. Večina otrok je bila starih 13 let ali več. Veliko jih še ni znalo brati in pisati v slovenskem jeziku. Skrajšano šolsko leto se je končalo 15. julija.

Po letu 1945 se je število učencev povečevalo. Zaradi prostorske stiske je pouk pouk potekal v več poslopjih. V 60. letih je pouk potekal v naslednjih stavbah:

• v “zgornji šoli” (bivši gimnaziji, včasih je bil to hotel)
• v “spodnji šoli”
• v posameznih letih v “vrtcu” nasproti mizarske delavnice na koncu šolskega vrta
• v telovadnici (bivši sokolski dom, sedaj diskontni market Lipa)
• nad mizarsko delavnico nasproti “vrtca”
• razne prireditve, vaje šolskega pevskega zbora: v Žnidarjevem domu (v gozdičku med “vrtcem” in reko Belco)

Z dograditvijo novega – sedanjega poslopja osnovne šole s telovadnico leta 1970 so takrat rešili prostorske probleme. Leta 2003 pa se je obstoječi šoli dogradil prizidkov ( 4 učilnice itd.) zaradi uvajanja devetletne osnovne šole.

Zanimivosti:

• Ena od učilnic v bivši “spodnji” osnovni šoli je dobila naziv “kurnik”.
• Šola je imela okrog centralne stavbe šolski vrt ( predvsem sadno drevje) do selitve leta 1970. Tudi ob novem šolskem poslopju so učenci nekaj časa skrbeli za zasajeno sadno drevje.
• Še v 60. letih je imela šola svojo mizarsko delavnico z zaposlenima dvema mizarjema.
• Šola je imela celo svojo žago za razrez hlodovine. Mizarja sta jo po potrebi uporabljala za pripravo desk, letev, tramov itd. za lastne potrebe.
• Pri raznih opravilih, ki so potrebna za normalno delovanje šole, so občasno sodelovali tudi učenci. Taka opravila so bila: priprava drv za kurjavo, pospravljanje premoga, čiščenje šolskega vrta, občasna pomoč v mizarski delavnici ali pri zlaganju desk in podobno.
• V šoli je bila topla malica s pogostimi enolončnicami, rižem, gresom, zeljem itd. Učenci so razne poljske pridelke nosili tudi od doma. Razredi so tekmovali, kateri razred bo zbral največ teh pridelkov, ki so jih porabili za šolsko malico.

Viri: Nekateri podatki so vzeti iz poglavja: Andrej Vovko: Šolstvo v Bohinju do 1945, Bohinjski zbornik, Radovljica 1987

Na zasilni šoli je od leta 1837 (po ustnem izročilu, naj bi delovala od leta 1832) do leta 1875 poučeval organist in cerkovnik Franc Germ v stari mežnariji (“Pri Šolmaštru”).

Sedanje šolsko poslopje z vrtom so pričeli graditi leta 1876 na pobudo takratnega župnika Luka Porenta. Lrta 1877 je bilo poslopje dograjeno, pouk pa se je pričel v šolskem letu 1878/79. Prvi učitelj in šolski voditelj je bil 12 let Jakob Pretnar.

1879 – Širitev šole v dvorazrednico

1899 – Razširitev šole v trirazrednico

1919 – Razširitev šole v štirirazrednico

1920 – Izmenski pouk in vzporednici 1. in 3. razredu

1922 – Ekspozitura v Stari Fužini (v gozdarski šoli) za učence prvih treh razredov; ukinitev vzporednice k 1. razredu v Srednji vasi

1934 – Razširitev v šestrazrednico

Šola je imela zelenjavni vrt, šolsko drevesnico, leta 1900 pa je dobila tudi lastni vodovod in novo drevesnico. Učitelji so (podobno kot drugje) velik poudarek dajali poučevanju umnega kmetijstva in sadjarstva.

Učni jezik v šoli je bil tako kot povsod v Bohinju slovenski. Občasno so neobvezno učili tudi nemščino.

Leta 1941 je hodilo v šolo 143 dečkov in 141deklic. Med 2. svetovno vojno je dve leti v šolskem poslopju delovala nemška šola in sicer med leti 1941 – 1943 so pouk vodili s svojimi učitelji, prirejali tečaje nemščine za mladino in odrasle. Učenci nižjih razredov so pouk obiskovali v Srednji vasi, višjih razredov pa v Stari Fužini. Potem ko je bilo leta 1943 konec pouka, je ostala šola prazna. Jeseni 1944 se je začela po zasebnih hišah in manjših skupinah partizanska šola, z rednim poukom pa so ob koncu vojne začeli že 16. aprila leta 1945. Pouk je v šestih razredih v Srednji vasi in vzporednih razredih pri Stari Fužini potekal do julija 1962, ko so ukinili razrede v Stari Fužini in so morali otroci obiskovati pouk v Srednji vasi.

Po letu 1962, ko so na Bohinjski Bistrici zgradili novo osnovno šolo, učenci Zgornje doline pričnejo obiskovati pouk od 5. – 8. razreda na novi šoli, kar velja še danes, ko obiskujejo pouk od  5. – 9. razreda.

Nekaj zanimivosti:

• V nedeljski šoli (ob nedeljah in praznikih) je učitelj v začetnem obdobju učil tudi odrasle (do približno tridesetega leta starosti) pisati, brati in računati. Ti so učitelju v zahvalo kupili globus.
• Nedeljsko šolo so v dopoldanskem času obiskovali fantje od 16. do 18. leta, popoldne pa fantje od 20. do 30. leta. Te vrste šola je obstajala le dve leti v času os Sv. Martina do velike noči, nato pa so ob nedeljah veroučitelji poučevali dekleta in fante (14. – 16. leta starosti) o krščanskem nauku.
• V avstrijskem obdobju je bil pouk celodneven, od leta 1888 dalje pa popoldanski. Ob slovenskem jeziku so včasih neobvezno poučevali tudi nemščino.
• Učenci višjih razredov so hodili v šolo le nekaj dni na teden – v ponavljalno šolo. Učili so se predvsem praktične predmete. Pred tem so vsi učenci ne glede na starost hodili skupaj v vsakdanjo šolo.
• Učenci iz Podjelja so imeli zaradi oddaljenosti ugodnosti: v šolo so hodili le ob torkih in petkih, od leta 1919 do leta 1941 pa tri dni na teden.
• Med leti 1880 in 1890 so večkrat prekinili pouk zaradi razpok v vežnem stropu.
• Pozimi leta 1917 so pouk prekinili, ker je v šoli zmanjkalo drv za kurjavo.
• Pomladi leta 1917 ni bilo pouka zaradi preobilice dela na polju.
• Če so učenci manjkali pri pouku (zaradi dela doma), so morali starši plačati kazen (dve kroni).
• Na dan zavetnika mladine sv. Alojzija so po maši pri eni od podružnic imeli učenci na prostem igre in telovadbo. Učence so pogostili s pivom in kruhom.
• Leta 1937 so v šoli v Srednji vasi uvedli šolsko kuhinjo.
• Med drugo svetovno vojno so Nemci šolo popravili: zamenjali so okna in stopnice in napeljali elektriko.

Nekateri učitelji, ki so vodili šolo in poučevali v Srednji vasi pred 2. svetovno vojno:

• Jakob Pretnar, nadučitelj, 1878 – 1890
• Ivan Rihteršič, nadučitelj, 1890 – 1893, 1903 – 1919
• Ivan Jocif, nadučitelj
• Franc Valjavec, šolski upravitelj
• Matija Starc, nadučitelj

Nekatere učiteljice in učitelji, ki so poučevali v Srednji vasi pred letom 1941:

• Marija Bukovec
• Štefanija Jazbar
• Valerija Reitz
• Valentin Zupan (šolski pevski zbor)
• Ana Makše
• Vida Huršman
• Božidara Jelenc
• Vida Arh
• Kristina Starc

Danes deluje v Srednji vasi podružnična osnovna šola, ki je del Zavoda osnovna šola dr. Janeza Mencingerja Bohinjska Bistrica.Viri: Nekateri podatki so vzeti iz poglavja: Andrej Vovko: Šolstvo v Bohinju do 1945, Bohinjski zbornik, Radovljica 1987 in

Mašić, Martina: Poimenovalne težave ob stiku neknjižnega jezika / narečja in knjižnega jezika ter njihovo odpravljanje. Diplomsko delo. Pedagoška fakulteta: Ljubljana, 2001

Zasilno šolo je uvedel Valentin Vodnik, ki je na Koprivniku služboval kot duhovnik od leta 1792 do leta 1796. Za njim so v zasilni šoli poučevali župniki, ki so službovali na Koprivniku.

Leta 1895 so začeli graditi novo šolsko poslopje in ga dogradili leta 1897. Pouk v novi šoli se je pričel 5. novembra 1897. V šolo na Koprivnik so hodili tudi otroci z Gorjuš. Leta 1940 so uvedli še drugi razred. Aprila 1941 je v šolo na Koprivniku hodilo 30 dečkov in 40 deklic. Med 2. svetovno vojno na Koprivniku ni bilo pouka.

Zanimivosti:

• Parcelo za zidavo šolske stavbe leta 1895 je podaril kmet in gostilničar Janez Korošec.
• Od leta 1916 do leta 1919 je bila šola na Koprivniku zaprta.

Nekatere učiteljice in učitelji, ki so poučevali na Koprivniku:

• Anton Pajer, 1897 – 1898
• Stanka Zarnik, 1898 – 1899
• Jerica Žen
• Ivan Jocif, 1908 –
• Bogomir Cerar
• Božena Zupan
• Valentin Zupan

Jeseni leta 1945 se je pouk začel 15. oktobra. V šolo je prišlo 56 otrok.

Sedaj je šola na Koprivniku zaprta. Otroci z Gorjuš in s Koprivnika se z avtobusom vozijo v osnovno šolo v Bohinjsko Bistrico.

Viri: Nekateri podatki so vzeti iz poglavja: Andrej Vovko: Šolstvo v Bohinju do 1945, Bohinjski zbornik, Radovljica 1987