V petek, 13. 10. 2023, se je 7 pogumnih planincev in planink iz 8. razreda podalo na ferato v Mojstrani. Pri vzponu lahko izbiramo med dvema različno zahtevnima feratama, ki nas pripeljeta na vrh Grančišča. Preden smo pričeli z vzpenjanjem ob jeklenici smo se seznanili s pravili hoje in varnostjo na poti. Prav vsi udeleženci so izbrali zahtevnejšo ferato in se z njo zelo pogumno spopadli kljub temu, da so bili nekateri izmed  njih prvič na ferati. Med vzpenjanjem smo kljub trdemu oprijemu našli čas, da smo si izmenjali nekaj besed. Predvsem pa so si udeleženci med seboj veliko pomagali, s spodbudnimi besedami in tudi pomočjo, kam stopiti, kako se oprijeti jeklenice in skale ter kje je potrebno še bolj paziti. Na vrhu nas je pričakal lep razgled na vas Mojstrana ter bližnje vrhove Julijskih Alp in Karavank.

Izkušnja bo udeležencem zagotovo ostala v spominu, saj so nekateri premagali strah pred hojo po ferati, prav vsi so razvijali veščine hoje in plezanja ter se učili sodelovati med seboj v drugačnih okoliščinah kot po navadi.

Katarina Dobravec

Foto: Katarina Dobravec, Mojca Odar, Monika Zupanc

Video: Monika Zupanc

[Prikaži kot diaprojekcijo]

V sklopu 33. dnevov evropske kulturne dediščine in 11. tednu kulturne dediščine, ki so potekali pod geslom Redka in dragocena znanja, spretnosti in poklici, smo na šoli za nadarjene učence pripravili delavnico z naslovom Ročno izdelujem, tradicijo ohranjujem. Učenci so na njej spoznali tehniko mokrega polstenja, najstarejše tehnike uporabe volne za oblačila. Izdelali so si preprost obesek, nekateri pa celo uhan. Tovrstni dogodki so priložnost, da mladi spoznavajo tradicijo in se zavedajo pomena njenega ohranjanja.
učiteljica Lucija Markelj Jensko

[Prikaži kot diaprojekcijo]

V tednu otroka, na dan učiteljev, smo se planinci iz 3. in 4. razreda odpravili na 1. planinski izlet. Odpravili smo se kar na Vogar. Ko smo prišli na vrh hriba, na vzletišče za padalce, nas je pričakal osupljiv razgled na jezero, ki se je lesketalo pod popoldanskim soncem. Ob tako lepem razgledu je bila malica iz nahrbtnika še okusnejša.

Pot je bila še posebej zanimiva, saj smo hodili s posebnimi gosti – planinci iz podružnične šole. Lepo se je družiti z njimi, zabavni so.

Po malici smo počasi začeli sestopati nazaj proti izhodišču. Izlet je bil čudovit, poln veselih trenutkov in novih prijateljstev. Učiteljice so nam dale »žegen« za naslednji daljši planinski pohod. Komaj čakamo!

Alenka Rozman

Jutro zadnjega dne šole v naravi na Komni je vedno zelo pestro. V zelo kratek čas moramo spraviti jutranjo gimnastiko, zajtrk, pakiranje, pripravo nahrbtnika za turo in svečano podelitev nagrad. Letos smo se s slednjim še najbolj zamudili, saj je bilo posebnih dosežkov res veliko. Okoli pol desete ure (ja, res pozno) smo se dokončno poslovili od osebja Doma na Komni in strumnega koraka odšli proti severu. Ob kolegialnem pogovoru je pot mimo planin Razor, Kal in Lopučnica dokaj hitro minil, klasično, da ne rečemo standardno pa kar ni in ni bilo konca vzpona iz Lopučnice proti Koči pri Triglavskih jezerih. Po treh urah in pol smo končno sedeli na obali Dvojnega jezera, kjer smo si vzeli nekaj časa za počitek in malico. Andrej Rožič iz GRS Bohinj nam je povedal nekaj besed o Triglavskem narodnem parku, nato pa smo se v dveh skupinah podali proti Štapcam. Prva je na vrhu tega kratkega adrenalinskega odseka zavila levo proti Mali Tičarici in jo tudi osvojila, druga pa desno proti Planini Ovčarija. Ujeli smo se že na Dednem Polju in skupaj nadaljevali pot vse proti Blatu, kjer so nas že nestrpno čakali naši starši. Baje, da je bilo fajn in da bi večina v naših lepih hribih ostala še kakšen dan, morda celo dva. To je vse od druščine, ki je tri dni preživela v Bohinjskih (in malo tudi sosednjih) hribih. Se vidimo in slišimo ob letu osorej.

Srečno!

[Prikaži kot diaprojekcijo]

Noč na Komni se zdi krajša, kot v dolini. Tudi tokrat je za nekatere prehitro minila, drugi pa so že od prvega svita opazovali rumeno obarvano nebo, ki ga je pričaralo vzhajajoče sonce. Jutranja telovadba in nje raztezne vaje so nam vsem, no, še posebej našim nogam, zelo prijale. Zajtrka na srečo ni zmanjkalo in dodobra okrepčani smo ob 9.00 odšli Krnskemu jezeru naproti. Hodili smo dobro, da ne rečemo celo hitro, pot je v dobri družbi hitro minevala in nekaj čez poldan smo se že krepčali ob pogledu na naše največje visokogorsko jezero. Tam (v bistvu že med potjo) smo naredili nekaj meritev, rezultati le-teh pa so nam pomagale razumeti, kaj se tod dogaja skozi geografsko-kemijske oči. Složni smo bili tudi nazaj grede. Pogledali smo si bunkerje pod Monturo, ki so varovali Rapallsko mejo in kot bi mignil dosegli Bogatinsko sedlo. Tam smo se prvič v teh dneh razdelili na dve skupini. Prva jo je urezala direktno proti Domu na Komni, druga pa se je povzpela na Lanževico, hrib, ki se dviga 2003m visoko in s katerega je fantastičen razgled na hribe in doline daleč naokrog. Pokazalo se nam je tudi morje. Preko Lepe in Mrzle Komne smo se nato vrnili nazaj proti domu, kjer so nas že čakali z najboljšo večerjo. Sledil je družabni večer poimenovan Komna ima talent, kjer smo lahko spremljali izvirne in domiselne točke in se večini od srca nasmejali. Družabnega večera seveda ni brez plesa, ki pa je bil bolj kratke a intenzivne narave. Če ste morda ta večer kaj pogledali skozi okno, ste videli, da so na nebu kraljevale zvezde in planeti. Tu, malo višje, pridejo še bolj do izraza. Dogodivščin poln dan smo zaključili prijetno utrujeni, tako da bo noč zagotovo zopet nekoliko prekratka. Jutri se že vidimo, do takrat pa nas čaka še kar nekaj korakov, s katerimi bomo premagali še zadnje ravninske in višinske metre. Kdaj približno nas boste lahko pričakali na Blatu, vam bomo popoldan napisali na šolski facebook strani, ki jo zato jutri še posebej pozorno spremljajte.

Srečno!

[Prikaži kot diaprojekcijo]