V petek, 26. maja, smo v romunskem mestu Macin sklenili drugo srečanje učencev v sklopu projekta Erasmus+. Udeleženci so na zadnjih aktivnostih pripravljali gradivo za tiskani koledar, ki bo drugo leto izšel kot eden od rezultatov projekta. Na njem so posebej označili praznike in dneve, povezane s temo premagovanja predsodkov v partnerskih državah.
Delovnemu srečanju je sledil še družabni del ob torti presenečenja. Najtežje (in najdaljše) za vse pa je bilo slovo – od novih prijateljev, gostujočih družin, gostujoče šole … Raznolika doživetja in spoznanja preteklega tedna si bodo za vedno vtisnili v spomin tudi sodelujoči bohinjski učenci, kar lahko razberemo iz njihovih zapisov.
Preden smo se odpravili v Romunijo, smo imeli kar nekaj predsodkov, ker nismo vedeli, kako bo. Vse se je spremenilo, saj ni bilo tako, kot smo najprej mislili. Družine, v katerih smo bivali, so bile zelo prijazne in prijetne.
Imeli smo zelo lepo vreme, zato smo uživali. Vsak dan smo imeli program, ki je bil zanimiv. Veliko smo se naučili, še posebej, da se moramo sprejeti take, kot smo, in se imeti radi. Ne smemo gledati, kakšne vere ali barve smo, vedno moramo dati nekomu priložnost!
Malce napeto in zanimivo je bilo prvi dan, ko smo nastopali na kulturnem večeru. Že prej smo morali pripraviti narodni pesmici, ki smo ju na prireditvi zapeli in zaplesali. Drugi dan si bom zapomnila po ogledu delte Donave in akvarija. Tretji dan se mi je zdel najtežji, saj smo nastopali z dramatizacijo. Bilo me je zelo strah, a se je vse splačalo, saj smo dobro opravili. Četrti dan mi bo ostal najbolj v spominu, saj smo si ogledali grad Drakule (Bran). Z Urško, Meliso in Turkoma Mehmetom in Abdullahom smo šli še v Hišo strahov. Najprej nas je bilo strah, potem pa smo se zelo smejali. Peti dan smo se morali posloviti drug od drugega. Bilo nam je zelo težko.
Preživeli smo nadvse lep in zanimiv teden ter ob tem premagali številne predsodke. (Arta Durmishi, 9. r.)
Letos sem se prvič udeležila programa Erasmus+. Najprej nisem povsem vedela, kaj je namen tega programa niti kaj pomeni letošnja tema (Break Barriers – No Prejudices).
Pot nas je popeljala v Romunijo. Verjetno imamo vsi vsaj malo predsodkov o drugih državah in tudi mi smo jih imeli, čeprav ne vem čisto, zakaj. Mogoče zaradi govoric drugih ljudi, lastne domišljije … Ko pa smo prišli tja, smo na vse to pozabili. Romuni, ki so nas gostili, so bili zelo prijazni, pokrajina je bila prečudovita in tudi njihova kultura je zelo raznolika, pisana. Sklenili smo prijateljstva z učenci drugih držav. Prav zanimivo se mi zdi, kako se v enem tednu navežeš na popolnega neznanca in z njim mogoče ostaneš prijatelj za vedno.
Med moje najlepše utrinke in spomine tedna spadajo obisk gradu Drakule in Hiše strahov, pogled na Črno morje, obisk vodnega muzeja ter nakup po stojnicah.
Upam, da bodo tudi drugi učenci dobili možnost izmenjave in potovanja v druge države ter s tem izgubili različne predsodke. Mislim, da bi bil svet brez predsodkov veliko boljši in lažji za vse nas. Rada bi se še zahvalila družini, ki me je gostila, saj so me vzeli, kot da bi bila njihova, in tudi učiteljicam, ki so veliko stvari organizirale in z nami potovale. (Urška Napotnik, 9. r.)
Najbolj všeč mi je bilo bivanje pri romunski družini in pridobivanje novih prijateljev. Bivanje pri drugi družini je bilo zelo zanimivo, saj so me zelo lepo sprejeli.
Predsodke do jezika smo premagovali z učenjem drugega jezika (italijanščine, romunščine in turščine).
Najljubše doživetje je bilo zame ogled Drakulinega gradu in akvarija. Zanimivo pa se mi je zdelo tudi to, da je ob vhodu v šolo v Macinu cela stena poslikana s fresko sv. Jurija, ki je zavetnik njihove šole (oni ga imenujejo Gheorghe).
(Maks Proje, 7. r.)
Meni je mednarodni program Erasmus+ prinesel veliko novih izkušenj, doživetij in znanja. Dobila sem tudi nov pogled na svet in se naučila premagovati predsodke do vere, kulture, razmišljanja …
Všeč mi je bilo, ker smo v Romuniji delali tako stvari, povezane s temo projekta (Premagujmo ovire brez predsodkov), kot tudi spoznavali samo državo.
Spoznala sem tudi veliko novih prijateljev. Predvsem mi je zelo všeč, da so drugačni od mene, kar ima veliko ljudi za predsodek. Meni pa se zdi, da imaš tako le veliko več tem za pogovor in s tem širiš svoja obzorja.
Navdušena sem bila tudi nad gostoljubnostjo družine, ki je bila tako prijazna, da me je sprejela in mi dala pogled v življenje drugih ljudi. Če bi se morala še enkrat odločiti, ali bom sodelovala v programu, bi se odločila enako kot sem se tokrat, saj je bila to še ena prijetna izkušnja v mojem življenju.
Pogrešala bom ljudi, ki sem jih zaradi tega projekta spoznala, hkrati pa sem vesela, da sem bila lahko del tega doživetja.
(Melisa Oblak, 9. r.)
