Spletna stran je v prenovi. Hvala za razumevanje.

V sklopu programa Erasmus+ (sledenje na delu) smo bili od 18. do 21. 6. gostje na različnih šolah v Feuchtwangnu na Bavarskem. Koordinatorka programa nas je povezala z odgovornimi na osnovni šoli in gimnaziji, ti pa so nam omogočili prisostvovanje pri različnih urah pouka ter obisk šolskih prostorov. Preko srečanj, pogovorov s strokovnimi delavci, smo spoznavali njihov izobraževalni sistem,  način dela pri inkluziji nadarjenih, učencev priseljencev ter učencev z učnimi težavami, učno okolje, didaktične pripomočke in težave s katerimi se srečujejo.

Nemški izobraževalni sistem je v vsaki zvezni državi drugačen, obstaja pa nekaj skupnih točk: osnovno šolo obiskujejo učenci od 6. do 10. leta. Ob koncu šolanja se učitelji in starši glede na otrokovo uspešnost odločijo, katera srednja šola je primerna za posameznega učenca. Srednja šola je namenjena učencem od 5. do 13. razreda. Učenci izbirajo med več možnostmi: Hauptschule, Realschule in Gymnasium. Nadaljnje šolanje izbirajo glede na zaključno spričevalo.

Osnovna šola je bila zgrajena pred enim letom, je zelo prostorna, notranje stene so večinoma steklene. Veliko prostorov je namenjenih učencem za različne projekte, ustvarjanje, srečevanje. Še posebej nas je navdušila glasbena soba, kjer imajo učenci na razpolago veliko različnih inštrumentov, ki se jih učijo v sklopu šole, različni šolski ansambli  tu vadijo za svoje nastope, učijo se različnih plesnih koreografij. Od 1. razreda naprej imajo tehnični pouk v sodobno opremljeni tehnični učilnici ter ustvarjalni pouk, ročna dela, kjer delajo z različnimi materiali. Imajo tudi poseben prostor z odrom, namenjen različnim predstavam, nastopom.

Na osnovni šoli dajejo velik poudarek skrbi za telesno in duševno zdravje vsakega učenca, sodelovanju, spoštovanju, samostojnemu delu učencev ter glasbi. Pri pouku smo lahko opazovali  učence, ki so pozorno poslušali navodilo, potem pa celo uro samostojno delali nalogo, razdeljeno na več delov, ki je vključevala tudi gibanje po razredu, sodelovanje. Malico učenci prinesejo od doma, opazili smo, da je vsebovala veliko sadja in zelenjave. Učenci imajo dva daljša odmora (20 in 15 min), v tem času so zunaj na dvorišču, v primeru dežja pa na šolskih hodnikih, kjer imajo možnost sprostitve (namizni nogomet, družabne igre …), v čitalnici, v prostoru za meditacijo, molitev.

Tako osnovna kot srednja šola sta »podeželski« šoli, obiskujejo ju predvsem učenci, ki se pripeljejo iz okoliških vasi. V tem okolju je velika vrednota družina, zato gre večina učencev takoj po pouku domov, kjer z domačimi kosijo in skupaj preživljajo popoldneve. Veliko staršev je zaposlenih za polovični delovni čas.

Tudi gimnazija ima sodobno opremljene učilnice. Učenci v 7. razredu izberejo ali naravoslovno ali jezikovno smer. Tisti, ki izberejo jezikovno smer, se poleg dveh obveznih tujih jezikov učijo še tretji tuj jezik, na naravoslovni smeri pa imajo več ur naravoslovnih predmetov.  Nadarjenim učencem so v popoldanskem času ponujene dodatne vsebine, ki jih lahko poglabljajo na seminarjih, projektih, delavnicah, učencem s težavami pa se nudi pomoč svetovalne službe. Tudi v Feuchtwangnu se tako kot drugod po Nemčiji soočajo z velikim pomanjkanjem učiteljev, nimajo pa toliko težav z integracijo učencev priseljencev, saj so ti vključeni večinoma v mestno šolo.

Bili smo pri pouku tujih jezikov ter geografije, kjer smo učencem predstavili Slovenijo, Bohinj in našo šolo ter jih naučili nekaj slovenskih besed.

Urška Repinc, Urša Rožič, Martina Kalita

[Prikaži kot diaprojekcijo]

Projektna aktivnost – sledenje na delu – je potekalo na šoli Barbaros v Turčiji. Šola se nahaja v kraju Golcuk v okrožju Koaceli blizu mesta Izmit. V enem od prejšnjih projektov smo na mobilnosti spoznali udeleženko iz Direktorata za šolstvo v tem okrožju, ki je tej šoli predlagala, da se predstavniki udeležijo sledenja na delu pri nas na šoli. Ob dogovarjanju za program smo se medsebojno spoznavali in ker smo tudi mi pisali vlogo, smo tudi mi njih vprašali, če lahko pridemo k njim na aktivnost sledenja na delu. Privolili so in seznanili smo jih z našo projektno idejo ter sestavili učni sporazum.

Skozi program smo spoznali njihovo šolo. Šola Barbaros je osnovna šola, do četrtega razreda in vključuje tudi vrtec. Učencev je okrog 1000, strokovnega osebja več kot 30, poleg tega pa še pet »služabnic«, ki skrbijo za čistočo, pomoč pri razdeljevanju hrane in pomagajo pri drugih dodeljenih opravkih. Ravnatelj ima dva pomočnika. Šola obsega dve večji stavbi, spredaj je veliko dvorišče, za šolo pa šolski zeliščni vrt. Šolski okoliš je gosto naseljen, večina učencev prihaja v šolo peš, zato po opravljenem pouku ni čakanja na avtobuse ali na druge aktivnosti. Pouk se pričenja okrog devetih, šolska ura traja 40 minut, odmor pa 15. V času odmora gredo učenci praviloma ven, se družijo, delno so vodeni s strani učiteljic, ki učence vodijo v priložnostnih družabnih igrah. Telovadnice nimajo. Razgibajo se na velikem dvorišču, ob slabem vremenu pa v učilnicah. V popoldanskem času so nam prikazali institute, ki jih učenci lahko obiskujejo in sicer Center za nadarjene v Izmitu. Po njihovih kriterijih je nadarjenih, ki so do obiskovanja tega centra upravičenih manj, kot je pri nas evidentiranih nadarjenih. Tudi identifikacija poteka malo drugače. Oni govorijo o splošno nadarjenih, nadarjenih za glasbo in nadarjenih za umetnost. Taki centri so povsod po Turčiji, ta v Izmitu slovi kot dober, saj ima že dolgoletno tradicijo. Učitelji, ki tam poučujejo, so predhodno opravili posebni dodatni izpit za to delo.

Blizu šole Barbaros pa je še en center – »Science and Art center« -, ki pa ga po pouku lahko obiskujejo vsi učenci. Tam imajo na voljo učitelje za različne dejavnosti. Dejavnosti so bogato obiskane, včasih se učencem pridruži tudi njihova učiteljica razredničarka. Obiskali smo tudi muzeje v bližini, kamor vodijo tudi njihove otroke. V bližini šole je bil to Kaligrafski muzej, v Izmitu arheološki muzej in muzej izdelave papirja, ki je največji tovrstni muzej na svetu. Prej je bila to tovarna papirja.

V šoli smo prisostvovali pri različnih urah pouka. Ura učenja branja je vsebovala pogovor o prebrani knjigi. Učenci so odgovarjali samozavestno, počakali so na vrsto. Vsebina knjige se je navezovala na sprejemanje drugačnosti in učiteljica se je navezala na sprejemanje in odnos do Sircev in drugih migrantov, ki jih je na tej šoli precej. Zanimiv je bil prikaz načina integriranja Sircev in drugih učencev, imajo učiteljico, ki jih uči jezika in ob določenem znanju se potem vključijo v ustrezni razred. Imajo tudi predmet, v sklopu katerega učitelj sam vključuje vsebine po njegovem izboru in njegovih zmožnostih. To so dodatne računalniške vsebine, miselne igre, ročne spretnosti in npr. priprave za proslave in slovesnosti. Mi smo bili tam ravno v času praznovanja mladosti, praznik (25. maj) je uvedel njihov voditelj Ata Turk. Na praznični dan so sicer prosti, proslava pa je bila v tednu, ko smo bili mi tam.

Dvakrat na leto se kolektiv druži ob večerji in takrat povabijo tudi upokojene delavce. Eno od srečanj je potekalo v času našega obiska. Povabili so tudi nas, kraj tega srečanja je bil malo oddaljen od naselja Golcuk, peljali smo se ven iz gosto naseljenega kraja do podeželja, kjer je bilo za tako slovesno priložnost lepše okolje.

Besedilo: Urška Repinc

Fotografije: Robert Jensterle

[Prikaži kot diaprojekcijo]